Dogodki

When I was born I had no name, surname, nationality, citizenship, gender!  I am still that one that was before! Am I!? Unseen wounds cracked my inner skin. Borders paralyzed my wishes. (Qëndresë Deda, vzeto iz Monologue, Dialogue, Trialogue)

Kaj počnejo besede? je naslov performansa in razstave kosovske umetnice Qëndresë Deda, ki trenutno živi in študira v Ljubljani. V svojem delu navadno kombinira različne umetniške zvrsti: od fotografije, risbe in pisane besede do oblikovanja in videa, sebe pa pogosto postavlja v vlogo objekta in subjekta hkrati. Kljub temu, da se njena dela na prvi pogled gibljejo v območju osebnega in celo intimnega, se, kot pravi sama, ukvarja s fenomeni iz svoje neposredne okolice.

Njeno najnovejše delo, ki bo predstavljeno na 19. Mednarodnem feminističnem in kvirovskem festivalu Rdeče zore, je tesno povezano z njenim pisanjem, poezijo in grafiti, v katerih postavlja vprašanja o identiteti, svobodi in omejitvah, ki smo jim podvržene_i v današnji družbi. Misli, besede in stavki, vzeti iz njenih osebnih zapisov, se bodo ob začetku performansa začeli pojavljati na oknih galerije. Umetnica in ostale_i nastopajoče_i bodo s svojimi telesi in glasovi soustvarjale_i pomen in s tem preoblikovale_i umetniško delo. Kar bo za tem ostalo, bo odmev preteklih dejanj, a hkrati tudi samostojno delo.

Izgovorjene besede bodo zbledele in za seboj pustile le zapis – tako kot besede, po tem ko jih izrečemo (če niso posnete), najdejo način, da pustijo pečat v poslušalki_cu in nevidnem prostoru njenega_govega uma, kljub temu, da kot zvok prenehajo obstajati. Zato Qëndresë Deda govori o delu kot o zvočni utopiji realnega prostora v posameznici_ku in zunaj nje_ga.

To se sklada s posebnostjo Nočne izložbe Pešak, v katero lahko obiskovalka_ec zre le od zunaj, medtem ko so umetniška dela zaprta v notranjosti stavbe. Umetnica se poigrava  z mejo med zasebnim, intimnim svetom misli in javnim zunanjim svetom ter z umeščanjem lastnih besed na okna galerije ustvarja povezavo med obema.

Anabel Černohorski

Vabljeni na otvoritveni performans, 3. 3. 2018, ob 19.30 v Galerijo Nočna Izložba Pešak.

Qëndresë Deda (1988, Priština) je diplomirala iz grafičnega oblikovanja na Univerzi v Prištini. Imela je več samostojnih in skupinskih razstav v Prištini (Francoski kulturni center (L’Espace Culturel Francais), Tetris – prostor za manipulacijo, Traffic Gallery, Stacion – Center za sodobno umetnost, Umetniška galerija Kosova (Galeria e Arteve e Kosovës). Leta 2014 se je predstavila s samostojno razstavo v KC Tobačna 001 v Ljubljani, kjer je bila rezidenčna umetnica. V letu 2015 je razstavljala v Firencah (Villa Romana), kjer je bila prav tako na umetniški rezidenci. Istega leta je razstavljala na 31. Grafičnem bienalu v Ljubljani. Dvakrat je bila finalistka nagrade Artists of Tomorrow Award, ki jo podeljuje Stacion – Center za sodobno umetnost v Prištini. Trenutno študira na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, podiplomska smer – Video in novi mediji.

Vanessa Porter (1992, Laupheim, Nemčija) je bila finalistka tekmovanja World Marimba Competition (Stuttgart, 2012), prejemnica nemške nacionalne štipendije in nagrajenka nemškega tekmovanja za mlade glasbenike po katerem je prejela naslov nacionalne mlade glasbenice. Leta 2016 je osvojila prvo nagrado ter nagrado publike na prestižnem tekmovanju August-Everding v Münchnu.

Kot solistka in komorna glasbenica je sodelovala s festivaloma Schleswig-Holstein in Young Euro Classics. Nastopala je z Orkestrom Stuttgartske filharmonije, Simfoničnim orkestrom Ludwigsburg, Komornim orkestrom Ulm in Pihalnim orkestrom Südwind.

S tolkalnim kvartetom Daidalos je leta 2015 prejela 1. nagrado ter posebno nagrado za najboljšo izvedbo obvezne skladbe na Mednarodnem tekmovanju za tolkala v Luksemburgu. Februarja 2015 je s kvartetom prejela nagrado Bruno-Frey, ki je omogočila snemanje in izid prve zgoščenke z deli Cagea, Donatonija in Langa.

Skupaj s sestro Jessico je prejela nagrado na Internetnem tekmovanju Italije ter sponzorstvo fundacije Karl-Jegg in MIZ (Deutsches Musikinformationszentrum). Trenutno je podiplomska študentka na Visoki šoli za glasbo in upodabljajoče umetnosti Stuttgart, kjer študira pri profesorici Marti Klimasaro in profesorju Jürgenu Spitschki. Študirala je tudi v Londonu na Kraljevi glasbeni akademiji.

Torek, 6. 2. 2018, ob 20.00 – Klub Gromka, Ljubljana

“Erik Mavrič je akademski slikar, ki se v javnem umetnostnem prostoru ne pojavlja prav pogosto, takrat ko se, pa navadno razstavi monumentalno stvaritev. To je dokazal že na prvi večji samostojni razstavi v Galeriji Krško, kjer je pod skupnim naslovom Kdor besede špara, kruha strada… (2014) predstavil dve monumentalni deli. V prvem z naslovom Garbage Bible je prepisal celotno svetopisemsko besedilo po odlomkih na embalažo, ki mu je ostala od vsakodnevnih nakupov, v drugem z naslovom Zlati kruh pa posušil in pozlatil približno 400 kg kruha. V ta okvir sodi tudi Erikova soba v Hiši kulture v Pivki (2017), stalna poslikava, ki je nastala tako, da je umetnik v celoti porisal stene manjšega galerijskega prostora s suho barvico kot »seizmograf« vizualnega beleženja dejavnosti v tem prostoru. Kar je vsem tem delom skupno in kar jih povezuje tudi z najnovejšim, predstavljenim na tokratni razstavi, je v osnovi preprost, a dolgotrajen, enoličen in ponavljajoči se postopek njihovega nastajanja. Umetnik je vsako od teh del ustvarjal več mesecev ali celo let, po več ur na dan, iz povsem običajnih materialov in s pripomočki najširše rabe. Skratka, ustvarjanje je tesno prepletel s svojim vsakdanjim okoljem in običajnim življenjem.

Na tokratni razstavi predstavlja monumentalno delo z naslovom Nebo na zemlji, v katerem se je lotil prerisovanja nočnega neba s kemičnim svinčnikom na časopisni papir. Pri tem je bilo njegovo izhodišče posnetek z naslovom The visible stars by distance, ki ga je pripravil observatorij Black Oak iz Kalifornije v ZDA in objavil na spletu. Posnetek prikazuje podatkovni model vesolja, ki je viden s prostim očesom, ta pa predstavlja samo fragment vseh zvezd, ki so jih do sedaj zaznali s pomočjo teleskopov. Posnetek je po horizontali in vertikali razdeljen na 475 delov, umetnik pa je posamezne segmente prenašal na strani dnevnega časopisja v povečanem merilu v razmerju 1:10. Fragmentarnost in povečava sta mu omogočila, da je prerisovanje preobrazil v neke vrste dnevniški zapis in pri njem vztrajal celih 17 mesecev, v povprečju po 7 ur na dan. Končni produkt tega procesa je cca 50 m2 (5,073 m x 9,750 m) velika risba-sestavljenka, ki prikazuje zvezdnato nebo, razprostrto čez zapis aktualnih dogodkov na zemlji, obenem pa je tudi umetnikov vizualni dnevnik iz tega obdobja.

V svoji končni obliki delo Nebo na zemlji ponazarja dihotomijo med našim vsakdanjim življenjem in neizmernimi kozmološkimi procesi, ki presegajo vse, kar je človeškega. Na formalni ravni se to kaže v razmerju med monumentalno risbo in izjemno krhkim, neobstojnim nosilcem, na vsebinski ravni pa v razmerju med neskončnostjo prostor-časa, ki ga predstavlja karta nebesnih teles, in bežnostjo dnevnih dogodkov, zabeleženih v dnevnem časopisju. Vendar pa je za polno razumevanje dela skoraj bolj kot končni produkt pomemben proces njegovega nastajanja. Kot smo omenili, je umetnik delo zasnoval in izvedel procesno, skozi postopek prerisovanja, ki je z vidika končnega produkta nesmiseln, saj obstajajo lažje in učinkovitejše metode za prenos zvezdnatega neba na časopisni papir. Smisel prerisovanja torej ni v cilju, nekem končnem produktu, ampak (na) poti. Umetnik je s tem, ko je delo ustvarjal skoraj leto in pol in okrog njega fokusiral svoje bivanje, vanj vnesel eksistencialno komponento. V kontekstu dela kot celote torej umetnik, ki prerisuje, predstavlja posameznika, ki v dihotomiji med bežnostjo vsakdanjega življenja in nedoumljivostjo vesolja preprosto vztraja pri bivanju.” – galerijalkatraz.org

Erik Mavrič (1979, Koper) je 2004 diplomiral, nato je leta 2008 magistriral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo. Razstavljal na več samostojnih (Hiša kulture Pivka, 2016; Galerija Dimenzija napredka, Nova Gorica, 2014; Galerija Krško, 2014; Projektna soba SCCA, Ljubljana, 2012) in skupinskih (med drugimi: P74, Ljubljana, Hiša kulture Pivka, Center sodobnih umetnosti Celje, Galerija Velenje, Mestna galerija Nova Gorica, Galerija Simulaker, Novo mesto, Galerija Insula, Izola) razstavah. Leta 2012 je prejel posebno priznanje strokovne žirije 16. slovenske kiparske razstave, leta 2002 Študentsko Prešernovo nagrado.

Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave Erika Mavriča Nebo na zemlji, v torek, 6. februarja ob 20.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Kuratorica razstave je Mojca Grmek.

Ogled razstave: 6. 2. 2018 – 2. 3. 2018

Razstava, ki bo na ogled v petih oknih, je alegorija nekega drugega sveta, kjer so realnosti odvzete barve, njeni prebivalci pa so v rdečkastih tonih oropani glav, dlani in stopal. Avtor jih pušča nezmožne spoznavanja in (samo)refleksije, zvedene na uniformirane lutke ustvarjenega Sistema.

Ogled razstave: 19. 1. 2018 – 1. 2. 2018

Tolkalec Seijiro Murayama se je rodil leta 1957 v Nagasakiju na Japonskem. Leta 1972 je začel izvajati improvizirano glasbo pod vplivom Vinka Globokarja in muzikologa Fumia Koizumija. Ko se je leta 1999 preselil v Pariz je začel plodna sodelovanja na področju sodobnega plesa, gledališča in performansa. Nastala so partnerstva s glasbeniki, kot so: Michel Doneda, Jean-Luc Guionnet, Éric Cordier, Lionel Marchetti in Mattin – med mnogimi drugimi. Po več kot desetletju bivanja v Evropi se je leta 2013 preselil nazaj na Japonsko, od takrat se občasno vrača v Evropo.

Njegov umetniški princip je vztrajanje na ideji o pluralnih ali interdisciplinarnih odnosih med glasbo in drugimi umetniškimi disciplinami: ples, video, slike, fotografije, literatura itd, zato sodeluje z mnogimi glasbeniki, skladatelji in zvočnimi umetniki . Improvizacija je zanj vedno v ospredju tudi, če ni njegov umetniški cilj. Njegov pristop temelji na pozornosti do prostora in kraja, energije publike ter do kakovosti in doživljanja tišine na različnih ravneh.

Seijiro Murayama je v zadnjem desetletju večkrat obiskal eno izmed svojih najbolj priljubljenih začasnih rezidenc – Atelje Azil. Ob zaključku dvotedenske rezidence, bo 13. januarja v soboto, ob 17. uri izvedel solistični nastop. Zaradi omejene kapacitete prostora lahko povabimo zgolj 15 ljudi, zato nam, prosim sporočite na e-mail: info.kudmreza@gmail.com, če se želite udeležiti koncerta.

Poleg Seijira Murayame bomo letos v Ateljeju Azil gostili kar nekaj daljših rezidenc. Aprila prihaja južnokorejski improvizator in skladatelj akustične, elektronske in elektroakustične koncertne glasbe ter intermedijski umetnik,Hunjoo Jung. Maja bomo gostili ilustratorko Katrin Kadelke in razvijalca internetnih aplikacij ter novelista Maria Sieberta iz Nove Zelendije, Septembra prihaja stripovski umetnik Vincent Pernollet, član razvpitega francoskega kolektiva Le Dernier Cri, novembra pagostimo finska ilustratorka in grafičarko Ullo Aatinen.

Sobota, 13. 1. 2018, ob 17.00 – Atelje Azil, Ljubljana