V Gesamtkunstwerk Metelkova se osredotočamo na umetniške posege v javni prostor znotraj Metelkove in njeni bližnji okolici. Več kot 200 javnih likovnih intervencij tvori Celostno umetnino Metelkova, ki nastaja od leta 2004. Vizualna podoba Metelkova mesta se razvija po načelu »work-in-progress«. Namenoma nikoli dokončna zunanja podoba Metelkova mesta nudi rednim uporabnicam_kom in obiskovalkam_cem, v Sloveniji še nikoli videno javno umetnost, ki ni tržno naravnana ali urbano načrtovana ampak nastaja iz ustvarjalnih pobud umetniške in rokodelske skupnosti Metelkove.
»Metelkovski slog« zaznamuje likovna reciklaža, ki goji zavest, da umetniški posegi v prostor niso omejeni le na polje likovnega, ampak upoštevajo širše družbeno okolje. Na pročeljih stavb in trgih je prisotna javna umetnost, kar deloma Metelkovo mesto ohranja pred uničujočimi silami kapitala in umirja procese gentrifikacije. Posebnost Celotne umetnine Metelkova je tudi njena funkcionalna uporaba saj se pogosto posamične umetniške intervencije združujejo z mizami, klopmi, ozelenitvami, senčniki in tvorijo “otoke”, ki pritegnejo obiskovalce, da se na lokaciji zadržujejo in počutijo prijetno. Metelkova kot javni prostor z integracijo umetniških del ni zgolj »paša za oči« ampak hkrati sugerira zgodbo o »odprtosti«, »dostopnosti«, »participaciji«, »vključevanju« in »udeležbi skupnosti«.
2022 | 2021 | 2020 | 2019 | 2018 | 2017 | 2016 | 2015 | 2014 | 2013 | 2012 | 2011 | 2010 | 2009 | 2008 | 2007 | 2006 | 2005 | 2004
Avtor: Maja Pučl
Naslov dela: Labia majorka
Leto izdelave: 2021
Oblika: mural
Tehnika: akril
Velikost: 6×2 m
Lokacija: pročelje stavbe Lovci
Avtorici_ja fotografij: Maja Pučl & László Juhász
Ko se približujemo pročelju stavbe Lovci v AKC Metelkova mesto, oko zlahka prepozna dve tradicionalni vsebini, netipični za urbano umetnost. Mural na sredini pročelja ponazarja natančno preslikan vzorec makedonskega čilima, na desni strani pa se razteza kompleksni vzorec idrijske čipke. Čilim zaznamuje sedež Makedonskega kulturnega društva Makedonija in je delo slikarke Tine Drčar, dočim se z rdečo čipko avtorica Maja Pučl pogumno sooča s kulturno stigmo menstruacije v družbi. Pri tem delu se Maja Pučl posredno navezuje na menstrualno umetnost, poimenovano tudi z izrazom ‘menstrala’, ki ga je s serijo del (2000–2003) uvedla ameriška umetnica Vanessa Tiegs. Dela, ki spadajo v to gibanje, spodkopavajo in izpodbijajo predstave o menstruaciji, ki jih najdemo v medijih in popularni kulturi, odpirajo prostore upora proti normam, družbeno pričakovanim vedenjem in vlogam ter razkrivajo tisto, kar je običajno v naših družbah (namenoma) skrito. V delu Maje Pučl je odstop od norme mogoče zaznati v spremembi pomena prepoznavnega predmeta iz slovenske snovne kulturne dediščine, ki ji služi kot izhodišče preučevanja. Z idrijsko čipko je povezano tipično žensko delo, ki se odvija stran od javnega življenja in zahteva veliko mero potrpežljivosti. Na življenje naših prednic, omejeno na dom in družino, namigujejo tudi ljudska poimenovanja čipkarskih vzorcev: ‘pogačke’, ‘srčkovke’, ‘potonke’, ‘zibke’ ipd. (Mali klekljarski slovar iz žirovskih del Tončke Stanonik, ZRC, 2013). Avtorica je v kontekstu naslikala nov čipkarski vzorec, v katerem iz osrednjega dela dolgega čipkastega traku izstopa podoba velikih sramnih ustnic (labia majora). Z obeh strani jih obdaja ponavljajoč se vzorec, ki se na levi strani prekine in zato vzbuja vtis nedokončanosti murala. V resnici pa avtorica paranje čipke povezuje z nikoli končanim političnim bojem žensk, ki ponovno »para živce« in zelo boleče in krčevito zahteva reaktivacijo boja za v preteklosti izborjene pravice. Zaokrožena kompozicija ne odraža le krvave realnosti menstruacije, ki je daleč od spoliranih, estetskih, v belo čipko ovitih predstav, ampak z rdečo vulvo, kot simbolom opolnomočenja, spodbuja k radikalnemu in alternativnemu pogledu na erozijo ženskih pravic in aktualne težnje po retradicionalizaciji ženskih vlog. Poleg obdelave pereče teme se je Maja Pučl hrabro lotila tudi same izvedbe in izkoristila zidarski oder, ki so ga kot naročeno postavili krovci, ki so v tistem času prenavljali streho stavbe Lovci. Po hitrem dogovoru o uporabi zidarskega odra se je zavihtela na zgornji plato in pričela s slikanjem. Po celodnevnem delu ji je do podrtja odra ostal le še naslednji dopoldan, zato je delavcem priporočila pričetek podiranja odra na nasprotni strani stavbe in tako v miru dokončala delo. Avtorica pridaja, da je bržkone nezavedno izbrala motiv idrijske čipke tudi zato, ker je njena mama učiteljica klekljanja, mojstrica ročnih del in potrpežljivosti, zato ta mural posveča njej.
Avtor: Borut Korošec
Naslov dela: I am not necessary
Leto izdelave: 2021
Oblika: svetlobni napis
Tehnika: neon, pleksi steklo, kovina
Velikost: 1 × 1 m
Lokacija: streha stavbe Hlevi (nad Ateljem Azil)
Avtorji fotografij: Nada Žgank, Nataša Serec & László Juhász
Svetlobni napis I am not necessary uvrščamo v sklop javnih intervencij v Gesamtkunstwerk Metelkova, ki se v svojih likovnih sporočilih soočajo s samokritičnostjo Metelkove in njenih uporabnikov in uporabnic. S samokritičnimi sporočili v obliki murala se je leta 2016 prvič spoprijel tandem Beli sladoled z delom But First Let Me Get a #Selfie, Hello Turists, ki je kritična pripomba na Metelkovo kot turistično oblegano atrakcijo. Druga poslikava poimenovana Mulalček na Urinovi poti iz leta 2018 pa je likovni komentar na nekulturno početje obiskovalcev, ki urinirajo na neustreznih zunanjih površinah.
Nemara je kipar Borut Korošec v samokritiki Metelkove še najbolj inkluziven in radikalen saj s sporočilom obseva vsakogar, ki ne zna zajeziti svojega samodrštva in samovolje v skupnostnem prostoru, ki pa lahko deluje, se razvija, se bori in se obdrži zgolj za to, ker premore kritično maso tolerantnih, uvidevnih in solidarnih posameznikov in posameznic.
Svetlobna instalacija vsebinsko povzema dihotomijo, ker po eni strani deluje kot klasičen oglaševalski izdelek, ki s svojim sijajem privablja potrošnike, po po drugi strani pa besede močno tolčejo po egotih gledalcev in gledalk saj sugerirajo, da nihče ni nujen niti samoumeven.
Napis je v rdečkasti žareči barvi, črke in besede so zložene v krožno obliko in se stekajo same vase. Zaradi javne postavitve je bil pred neonskimi cevčicami dodan zaščitni pokrov iz pleksi stekla, ki sta ga izdelala Silvo Metelko in Jaka Kušar. Neonski napis se napaja preko ustreznega napetnostnega transformatorja. Svetlobni napis, s svojim sporočilom na strehi stavbe Hlevi, odseva ključnim in naključnih obiskovalcem in obiskovalkam zgolj v mraku.
Avtor: Marco Galli
Naslov dela: Kulturiti dvoru
Leto izdelave: 2021
Oblika: mural
Tehnika: akril, spreji
Velikost: 3 × 6
Lokacija: pročelje stavbe Hlevi
Fotografije: László Juhász
Toskanski ulični umetnik Marco Galli v svojem delu pogosto intervenira v javni prostor z ustvarjanjem muralov večjih dimenzij. Dela se loti kot etnolog, ki na terenu zelo precizno raziskuje družbenopolitični kontekst prostora, zbira informacije in na podlagi opazovanj in pripovedovanj oblikuje idejo, ki jo nato predstavi v zgodbi svojega murala. Avtor je mural Kulturitu dvoru z igro besed poimenoval v slovenščin in ga prvenstveno posvetil kulturnemu boju Avtonomne tovarne Rog. Del pročelja stavbe Hlevi, zidana sedišča avtorja Edvina Dobrilovića in pred leti nameščen kip kiparja Roka Moharja je poslikal z živopisano zgodbo borbe kulturnikov in kulturnic za prostor in svobodo izražanja. Skozi nazorne simbolične elemente, kot so sežig knjig, rezanje vode s škarjami, kjer voda simbolizira neuničljiv kulturni boj in roza “pištolo”, ki jo je italijansku umetnik Blu naslikal na pročelju Tovarne Rog, ekplicitno simbolizirajo boj Avtonomne tovarne Rog z mestnimi oblastmi.
Avtor: Tina Drčar
Naslov dela: Pobeg iz Male šole 2 – Mrtve ribe
Leto izdelave: 2021
Oblika: mural
Tehnika: akril
Velikost: 12 × 6m
Lokacija: Stavba Pešaki
Avtorica fotografija: Nataša Serec
Tina Drčar nadaljuje s tematiko, ki jo je na zidove znotraj Metelkove mesta vnesla z muralom Pobeg iz Male šole 1, ki se razprostira na steni med stavbama Hlevi in Hangar. V zadnjem obdobju avtorica obravnava vseprisotno onesnaževanje svetovnih voda z nevidnimi kemičnimi onesnaževalci, ostanki industrijske proizvodnje in človeške potrošnje in odpira razpravo o človeški empatiji do podvodnih habitatov. Ta poslikava predstavlja kontrapol pred leti nastali poslikavi imenovani Globina, kjer je podvodni habitat (še)živ in živahen, na pričujoči pa je mrtev kar umetnica nazorno prikaže s poslikavo plavajočih okostij rib.
Tina Drčar, samozaposlena v kulturi, je zaključila Visoko strokovno šolo za risanje in slikanje v Ljubljani, kjer je leta 2004 diplomirala pri profesorjih in mentorjih Marku Butini in Tanji Mastnak. Njeno delo je najbolj vidno na zidnih poslikavah v Metelkova mestu, kjer ima že vrsto let atelje.
Avtorica: Anka Kočevar
Naslov dela: Česar zdaj ne moreš storiti
Leto izdelave: 2021
Oblika: reliefna poslikava
Tehnika: sgrafitto
Izvedba: Anka Kočevar, Milenko Kočevar
Velikost: 1m × 12m
Lokacija: pročelje stavbe Garaže
Avtoriji fotografij: Tadej Čaušević, Denis Oprešnik & László Juhász
Pričujoče delo se poigrava z zduževanjem vsebin iz različnih zgodovinskih obdobij in kulturnih področij, ki pa so vsaka po svoje povezane s prostorom kjer je poslikava nastala. Pri opazovalcih_kah, ki obiščejo Metelkova mesto, to umetniško delo zlahka sproža raznolike asociacije in interpretacije.
Po Franu Serafinu Metelku (1787–1860) je poimenovana Metelkova ulica in avtonomno kulturno središče (AKC Metelkova mesto), ki se nahaja ob njej. Metelko je bil slovenski jezikoslovec in pisatelj, ki je na razvoj slovenščine vplival zlasti s svojo slovnico. Za poslikavo izbrana basen Lisica in kuna je ena od štiridesetih Ezopovih basni, ki jih je, kot čitanko za svoj črkopis metelčica zapisal Metelko. Kmalu po nastanku je metelčica doživela odpor in je ostala v uporabi zgolj osem let saj so ji očitali, da je preveč narečna, prezapletena in nerodna. Leta 1833je doživela konec svojega kratkega življenja saj sta Matija Čop in France Prešeren dosegla prepoved njene nadaljne uporabe. Zidna poslikava ilustrirane basni s prezentacijo metelčice je zasnovana kot obeležje enemu od poskusov formiranja slovenske pisave in prispevek k zgodovinskemu spominu AKC Metelkova mesto.
Reliefna poslikava Anke in Milenka Kočevar v osmih prizorih upodoblja zgodbo o lačni lisici, ki je v hrastovem duplu odkrila pastirsko malico, zlezla vanj in se je do sitega najedla, nakar s prepolnim trebuhom ni mogla splezati na plano. Mimoidočo kuno so pritegnili lisičji kriki in jok. Nesrečna lisica je kuni potožila, kaj se ji je pripetilo, kuna pa ji je svetovala, naj počaka, da bo ponovno postala lačna in se bo morda z uplahnjenim trebuh potem rešila. Ilustracije spremlja besedilo v metelčici, ki predstavlja bralni izziv in nudi primerjavo z gajico, ki je v veljavi še danes.
Posebnost tega umetniškega dela je tudi tehnika sgrafitto, ki je bila prvič uporabljena v Celostni umetnini Metelkova. Kljub bogati, vsaj dve in pol tisočletji trajajoči, zgodovini je tehnika sgrafitto danes slabo poznana. V Sloveniji je bila v obdobju po drugi svetovni vojni, zlasti v petdesetih letih, precej razširjena kot možen način vključevanja slik oz. poslikav v arhitekturo, ponekod ob obnovi starejših stavb ali pa ob nastanku novih stanovanjskih blokov ali tovarn. Izdelava slike v tehniki trobarvnega sgrafitta temelji na treh plasteh apnenih ometov različnih barv, pri čemer trobarvna reliefna slika nastaja tako, da se iz troslojnega nanosa apnenega ometa izrezuje in odstranjuje zgornjo in srednjo plast ometa.
