9. mednarodni feministični in queer festival Rdeče zore

Festival Rdeče zore organizira KUD Mreža iz Ljubljane v sodelovanju z mnogimi prijateljicami in prostovoljkami, letos pa tudi z izdatno pomočjo organizacije EYFA, ki je Amsterdam, Graz in Ljubljano povezala s projektom Trilogy: Women Crossing Communities.

Zadale smo si precejšnjo nalogo: povezati umetnost z aktivizmom, aktivizem s teorijo, teorijo z umetnostjo in vse skupaj narediti tako, da bo po izteku festivala in potem, ko se neumorna karavana umetnic, aktivistk in teoretičark premake drugam, v Ljubljani poleg lepih spominov in strtih src ostalo še kaj bolj ... otipljivega. Recimo, odprtokodno programersko znanje, ki ga prinaša ženski kolektiv The GenderChangers; avtomehanične spretnosti, ki jih iz daljne Sibirije ob južni obvoznici v Metelkovo mesto prinese Ksenija Glavač; pamet aktivistk iz beograjske organizacije Žene na delu, ki opozarja, da zaradi prehude izčrpanosti izgori tudi človek; debela knjiga New Feminisms; Queer and Networking Conditions, v kateri se šestdeset avtoric z ostro nabrušenimi in novimi feminizmi spopada z globalnim kapitalizmom. Kot je že v navadi, bo v Ljubljani ostalo tudi kakšno zaljubljeno dekle iz te ali one druge Evrope, tiste brez zvezdic. Zaman bo prepričevalo slovensko oblast, da se ni zaljubilo vanjo, temveč hoče ostati, se poročiti, registrirati, karkoliže, le zato, da ostane z žensko, moškim, katerimkoliže spolom izbranega, čudovitega bitja.

Zadale smo si še eno nalogo: da drezamo tja, kjer boli. V rane, ki jih zadaja poosebljena roka patriarhalnega, falogocentrističnega in heteronormativnega (skratka, preveč vsakdanjega) nasilja nad ženskami, otroki in moškimi, ki niso »dovolj možati«. Emeli Röndahl bolečino blaži s šivanko in sukancem na delavnicah, kjer veze in šiva našitke v obliki in barvi podplutb. Toga bolečina prežema gibe plesalk Nine Fajdiga in Jasmine Križaj, ki ne prenašata bremena »prave ženstvenost«; dramaturginja in igralka Simona Semenič bolni ženski da status žrtve – in ji ga z veseljem tudi odvzame; Urška Sterle pa izstrada in onemogoči vsako lezbijko, ki bi si drznila s svojim pogumom oplaziti še kakšno lezbijko, feministko ali, bognedaj, »čisto navadno« žensko. Kako bi to vendar bilo, ko bi vse kar naenkrat stopile ven iz klozeta! In vendar: veliko je žensk, ki bolijo, a vendar štrlijo iz omar in povprečij; srečale smo jih celo v pravljicah. Otvoritveni večer festivala je njihov; posvečen je junakinjam (pravljic), ki pravila in norme preverjajo na edini možen način: tako, da jih zvito, pogumno, četudi na robu obupa, kršijo – in živijo.

Vabljene! Vabljeni!